Kako nevarna je kombinacija šentjanževega olja in sonca?

Šentjanževka je v polnem razcvetu in prepričana sem, da ste jo mnogi že nabrali, jo ravnokar sušite za čaj ali namakate v olivnem olju.

Rastlina je vsestransko uporabna, a kot mnoge zdravilne rastline tudi šentjanževka ni brez stranskih učinkov. Srečamo se z dvema opozoriloma, in sicer, da lahko zmanjša učinkovitost nekaterih zdravil in poveča občutljivost kože na sončno svetlobo (je fototoksična).

Mnenja glede nevarnosti izpostavljanja soncu po uporabi šentjanževke si med tradicionalnimi zeliščarji in fitoterapevti ter v knjigah in na različnih slovenskih spletnih straneh precej nasprotujejo, kar ste zagotovo že opazili. Tudi prebijanje čez znanstvene raziskave je pravi izziv. Zaključki so raznoliki in v največji meri odvisni od tega, ali je bila raziskava narejena na čistih spojinah, izvlečkih, in vitro, in vivo, po zunanji uporabi ali zaužitju!

Nedvomno drži, da je šentjanževka fototoksična, ampak ali so fototoksični tudi njeni izvlečki?

Namen tokratnega bloga je podati odgovor na poleti zelo pogosto vprašanje:

Lahko grem na sonce, če sem se namazal s šentjanževim oljem, ali moram res počakati vsaj 12/24/48 ur?

 

Kaj je fototoksičnost?

O fototoksični reakciji na koži govorimo, kadar določena snov pod vplivom svetlobe (UV ali vidne) povzroči v celicah poškodbe, ki preko različnih mehanizmov lahko vodijo v njihov propad. Posledice so opazne kot rdečica ali opeklina, pojavijo se otekline, mehurji, koža se lušči, izpostavljeno mesto je pogosto temneje obarvano (hiperpigmentacija), kar lahko vztraja nekaj tednov ali celo več mesecev.

Fototoksične reakcije so akutne in se pojavljajo lokalno na mestu nanosa ali stika s fotoreaktivno snovjo.

Fototoksično reakcijo lahko izzovejo različne snovi, npr. določena zdravila, stik z nekaterimi rastlinami (kot sta orjaški dežen ali navadni jesenček), eterična olja, ki vsebujejo psoralene (furanokumarine) – in seveda hipericin iz šentjanževke.

 

Hipericin

Hipericin je ena ključnih učinkovin šentjanževke ter glavni krivec za njeno fototoksičnost. Spada med antrakinonske derivate, t.i. naftodiantrone.

Koncentracija hipericina v rastlinah je odvisna od mnogih dejavnikov, kot so razvojna faza, del rastline, rastišče, razmere v okolju. Najmanj ga je v listih, več kot v cvetovih pa ga je v cvetnih popkih. Ko rastlino posušimo, vsebnost hipericina hitro upada.

Poleg hipericina v šentjanževki najdemo še druge naftodiantrone, npr. psevdohipericin, ki ga je količinsko veliko več kot hipericina, protohipericin, protopsevdohipericin (slednja sta biosintetska prekurzorja hipericina in psevdohipericina) ter ciklopsevdohipericin. Pri šentjanževki zato govorimo tako o hipericinu (specifični spojini) kot hipericinih, slednji vključujejo vse prej naštete hipericine.

Hypericum perforatum

 

Hipericin trenutno velja za najbolj fototoksičo naravno spojino. Rezultati in vitro raziskav potrjujejo visoko fotoreaktivnost čistega (izoliranega) hipericina, vendar kažejo tudi, da je fototoksičnost izvlečkov šentjanževke manjša v primerjavi s čistim hipericinom.

Kakšen je mehanizem fototoksičnosti hipericina? Molekule hipericina pod vplivom sončne svetlobe preidejo v višje energijsko stanje. UV-aktiviran hipericin absorbirano energijo takoj odda molekularnemu (tripletnemu) kisiku (³O2), ki je prisoten v celicah. Ta se pretvori v energijsko bogatejšo obliko – singletni kisik (¹O2), ki je prosti radikal in poškoduje strukture v celici.

Če je hipericina v celicah malo, se poškodbe še lahko popravijo, pri srednji koncentraciji celice preidejo v programirano celično smrt (apoptozo), visoke koncentracije hipericina in s tem prostih radikalov pa vodijo v nekrozo celic.

 

Hipericizem

Občutljivost kože na sončno svetlobo, do katere pride po zaužitju šentjanževke, bogate s hipericinom, ki se preko krvnega obtoka transportira v kožo, je znana kot hipericizem.

Hipericizem je dokumentiran pri ovcah, kozah, konjih in svinjah, ki so med pašo zaužile tudi večje količine šentjanževke. Težave se pojavijo na nepigmentiranih delih kože 3 – 4 ure po izpostavitvi soncu; živali so občutljive na dotike in na spremembe temperature. Šentjanževka je pašnim živalim najbolj nevarna, če zaužijejo svežo v fazi cvetenja, medtem ko mlade ali suhe rastline niso problematične.

 

Hipericizem pri ljudeh

Hipericizem se lahko pojavi tudi pri ljudeh, in sicer pri notranji uporabi  šentjanževkinih pripravkov (npr. pri uporabi standardiziranih izvlečkov za lajšanje depresivnih stanj).

Pri ljudeh je bila najnižja koncentracija, pri kateri so opazili neželene učinke 2,2 mg hipericina na dan. Preobčutljivost se je pojavila po 15 dneh, kar potrjuje, da dolgotrajno uživanje hipericinskih pripravkov lahko poveča občutljivost kože oz. povzroči fototoksične reakcije.

Vendar pa farmakokinetske raziskave kažejo, da pražni nivo hipericina težko presežemo pri običajnih terapevtskih dozah, ker so te 30- do 50-krat nižje od koncentracije, ki bi lahko inducirala fototoksične reakcije. Pacientom, ki jemljejo visoke terapevtske doze izvlečkov, sicer odsvetujejo daljše zadrževanje na soncu, zlasti v tropskem in subtropskem predelu. Občasna notranja uporaba pripravkov iz šentjanževke za večino posameznikov ni problematična.

 

Fototoksičnost ni vedno slaba stvar!

Hipericin se je izkazal kot primeren fotosenzitivni agent in se uporablja pri fotodinamični terapiji (photodynamic therapy – PDT). PDT je primerna za različne dermatološke težave, kot so npr. ekcemi, psoriaza, ne-melanomski rak kože in melanom. Metoda temelji na lokalni ali sistemski administraciji fotosenzitivne snovi, ki mu sledi aktivacija s svetlobo.

Hipericin ima večjo afiniteto do rakavih celic, medtem ko se iz zdravih hitro odstrani. Bolnikom vbrizgajo hipericin in po določenem času, ko se razporedi po tkivu, predel osvetlijo z UVA svetlobo. S tem aktivirajo hipericin, ki v celicah povzroči nastanek prostih radikalov in preko različnih mehanizmov povzroči smrt tumorskih celic.

 

ŠENTJANŽEVO OLJE

Šentjanževo olje (Hyperici Oleum) je tradicionalni pripravek, ki se v Evropi uporablja že stoletja. Navodila za pripravo so preprosta: v sončnem dnevu naberemo cvetoče vršičke šentjanževke, jih damo v steklen kozarec, prelijemo s kakovostnim olivnim oljem, kozarec zapremo in postavimo na sončno mesto. Kozarec večkrat pretresemo, po 3 – 6 tednih (~ 40 dneh), ko se olje rdeče obarva, vsebino precedimo in shranimo na temnem in hladnem mestu.

Sodobni recepti za šentjanževkin macerat so različno prilagojeni, najpogostejša prilagoditev je krajši čas namakanja. Rdeča obarvanost olja se pojavi že po nekaj dneh in ni potrebe po dolgotrajnem izpostavljanju soncu, ker s tem izgubljamo kakovost olja in končnega pripravka. Kljub vsemu pa sonca iz priprave macerata ne smemo izključiti, ker je ključno za izluževanje hipericinov.

 

Ali v šentjanževem olju najdemo fototoksični hipericin?

Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Analiz šentjanževkinih izvlečkov je veliko, večinoma so osredotočene na različne alkoholne izvlečke, obstaja pa tudi kar nekaj analiz oljnih maceratov.

V znanstveni literaturi je že desetletja znano, da v šentjanževem olju ni hipericina, ker se med maceracijo zaradi vpliva sončne svetlobe pretvori v lipofilne derivate (t.i. fotoliza), ki naj bi bili odgovorni za rdečo barvo končnega produkta.

O tem pišeta Meisenbacher in Kovar (1992), ki povzemata ugotovitve dveh doktoratov (iz 1954 in 1987): v enem niso našli hipericinov, v drugem pa avtorju ni uspelo raztopiti hipericina v olju. Tudi v lastni raziskavi na različno pripravljenih izvlečkih sta Meisenbacher in Kovar ugotovila, da hipericina v oljnih izvlečkih ni. Tem ugotovitvam se je pridružilo še nekaj raziskovalcev (npr. Isaachi in sod. 2007; Lyles in sod. 2017).

Obstaja pa raziskava iz Turčije, v katerih so v maceratih našli hipericin. Zakaj takšna nekonsistentnost? Rezultati so odvisni od načina priprave izvlečka in uporabljene analizne metode.

Čeprav se največkrat uporablja spektrofotometrična metoda, je ta zelo nespecifična in ne določa le hipericina, temveč vse hipericine (celokupne hipericine), poleg tega je bil pri starejši različici protokola v rezultat vštet še klorofil, zato daje metoda previsoke koncentracije “hipericina”. Bolj selektivna in zanesljivejša je derivativna spektroskopija, pri kateri je določena vsebnost skupnih hipericinov približno polovico nižja in ustreza podatkom pridobljenim s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC), s katero lahko določimo tudi vsebnost posameznih spojin, vključno s hipericinom, če je prisoten.

Vendar tudi študije, v katerih so uporabili HPLC, niso pokazale hipericina. Razen v že omenjeni turški raziskavi (Orphan in sod. 2013), v kateri so preučevali 21 vzorcev, med njimi tudi tradicionalno pripravljene oljne macerate in ugotovili, da je hipericina med 0.3–6.6 μg/g (oz. 0,00003 – 0,00066%!). Ker so uporabili enako metodo kot italijanski raziskovalci (Isaachi in sod. 2007), ki niso zaznali hipericina, avtorji predvidevajo, da ima vpliv tudi kemotipska raznolikost rastlin z različnih območij.

 

HIPERFORIN

Hiperforin je druga najpomembnejša učinkovina šentjanževke. Je ta prisoten v olju?

Stabilnost hiperforina je zelo omejena. Na svetlobi in višji temperaturi je neobstojen ter hitro oksidira v furohiperforin, zato ga v tradicionalno pripravljenih maceratih ne bi pričakovali. Kljub temu so ga v svežih maceratih že večkrat identificirali, vendar stabilnostne študije kažejo, da se hitro izgublja. Raziskovalci predvidevajo, da ga vsaj za nekaj časa posredno stabilizirajo druge učinkovine šentjanževke in rastlinskega olja, ki absorbirajo UV svetlobo.

Takšni so tudi zaključki raziskave, ki je bila objavljena lani in je zanimiva za nas, ker obravnava vzorce tradicionalno pripravljenega šentjanževega olja na Kosovu, kjer podobno kot pri nas kozarce s šentjanževko postavijo na sonce za 40 dni. Raziskovalci so analizirali sestavo in protimikrobno delovanje tradicionalnih oljnih izvečkov ter jih primerjali z vodnim, metanolnim in dvema standardiziranima komercialnima izvlečkoma. Ugotovili so, da tradicionalni pripravki kljub nestabilni naravi molekul vsebujejo hiperforin. Hipericina v tej študiji v oljnih izvlečkih niso našli, prisoten je bil v metanolnem, vodnem in obeh komercialnih izvlečkih (Lyles in sod., 2017).

 

sentjanzevka zleze

Šentjanževko (Hypericum perforatum) prepoznamo po navidezni preluknjanosti listov, če jih pogledamo proti svetlobi. To niso luknjice, temveč žleze, v katerih se nahajajo hlapne učinkovine eteričnega olja. Hipericini pa nastajajo in se kopičijo v temnih žlezah, ki jih najdemo na robovih listov, robovih cvetov, na prašnikih …

Je šentjanževo olje fototoksično?

Ne, šentjanževo olje NI FOTOTOKSIČNO in na koži ne bo povzročilo poškodb in opeklin.

0,1 – 1% hipericin, ki so ga nanesli na mišja ušesa, je povzročil le minimalno fototoksičnost (Boiy in sod. 2008). Ko so testirali in vitro vpliv hipericina na keratinocite (HaCaT) in jih osvetljevali, so ugotovili, da je fototoksični efekt hipericina 25-50 % manjši, če je hipericin v kombinaciji s katero drugo učinkovino šentjanževkinih izvlečkov, kot so npr. flavonoidi, klorgenska kislina (Schmitt in sod. 2006).

V šentjanževem olju pa hipericina ni ali je v minimalni koncentraciji (0,00003 – 0,00066%; Orphan in sod. 2013).

Če ste se opekli, vas je pičila žuželka ali ste si odrgnili kožo, vam ni treba čakati na sončni zahod, da boste lahko končno oskrbeli težave na koži, in tudi po tem se vam ni treba še več dni skrivati v hiši! Mogoče pa ni odveč opozoriti, da olje ne ščiti pred močnim sončnim sevanjem, čeprav so ga včasih uporabljali za ta namen in lahko takšna priporočila še vedno občasno zasledimo.

Vrsta pripravka, način uporabe, doza in trajanje uporabe so dejavniki, ki vplivajo na končni izid – želeni ali neželeni. Šentjanževo olje ni isto kot šentjanževkin čaj, standardizirani izvleček ali cela sveža rastlina, pri kateri so najprej opazili fototoksične reakcije pri živalih.

Pri šentjanževki je treba večjo pozornost posvetiti notranji uporabi, še zlasti, če imate občutljivo kožo; pri tem načinu uporabe pa ne smemo pozabiti na stranske učinke, ki so lahko posledica interakcije šentjanževke z nekaterimi zdravili.

PS: Še informacija za vse, ki vas zanima, ali lahko hidrolat šentjanževke, ki ga pridobivajo nekateri destilerji, izzove fototoksično reakcijo: ne more, ker hipericin ni hlapen in ga v hidrolatu ni.


OPOZORILO:

Prispevek je informativne narave, namenjen pregledu trditev o nevarnosti uporabe šentjanževega olja na soncu, ne prevzemam pa odgovornosti za posledice bolj ali manj inovativne uporabe šentjanževke, ki bi izhajala iz navedb tega prispevka.


 

REFERENCE

Bone, K., & Mills, S. (2013). Principles and Practice of Phytotherapy-E-Book: Modern Herbal Medicine. Elsevier Health Sciences.

Boiy, A., Roelandts, R., Van Den Oord, J., & De Witte, P. A. M. (2008). Photosensitizing activity of hypericin and hypericin acetate after topical application on normal mouse skin. British Journal of Dermatology158(2), 360-369.

Ernst, E. (Ed.). (2003). Hypericum: the genus Hypericum. CRC Press.

Heinrich, M., Vikuk, V., Daniels, R., Stintzing, F. C., & Kammerer, D. R. (2017b). Characterization of Hypericum perforatum L.(St. John’s wort) macerates prepared with different fatty oils upon processing and storage. Phytochemistry Letters, 20, 470-480.

Heinrich, M., Daniels, R., Stintzing, F. C., & Kammerer, D. R. (2017a). Comprehensive phytochemical characterization of St. John’s wort (Hypericum perforatum L.) oil macerates obtained by different extraction protocols via analytical tools applicable in routine control. Die Pharmazie-An International Journal of Pharmaceutical Sciences, 72(3), 131-138.

Isacchi, B., Bergonzi, M. C., Carnevali, F., Van der Esch, S. A., Vincieri, F. F., & Bilia, A. R. (2007). Analysis and stability of the constituents of St. John’s wort oils prepared with different methods. Journal of pharmaceutical and biomedical analysis, 45(5), 756-761.

Lyles, J. T., Kim, A., Nelson, K., Bullard-Roberts, A. L., Hajdari, A., Mustafa, B., & Quave, C. L. (2017). The Chemical and Antibacterial Evaluation of St. John’s Wort Oil Macerates Used in Kosovar Traditional Medicine. Frontiers in microbiology8, 1639.

Maisenbacher, P., & Kovar, K. A. (1992). Analysis and stability of Hyperici oleum. Planta medica58(04), 351-354.

Orhan, I. E., Kartal, M., Gülpinar, A. R., Cos, P., Matheeussen, A., Maes, L., & Tasdemir, D. (2013). Assessment of antimicrobial and antiprotozoal activity of the olive oil macerate samples of Hypericum perforatum and their LC–DAD–MS analyses. Food chemistry138(2-3), 870-875.

Orhan, I. E., Kartal, M., Gülpinar, A. R., Yetkin, G., Orlikova, B., Diederich, M., & Tasdemir, D. (2014). Inhibitory effect of St. John׳ s Wort oil macerates on TNFα-induced NF-κB activation and their fatty acid composition. Journal of ethnopharmacology, 155(2), 1086-1092.

Schempp, C. M., Winghofer, B., Lüdtke, R., Simon‐Haarhaus, B., Schöpf, E., & Simon, J. C. (2000). Topical application of St John’s wort (Hypericum perforatum L.) and of its metabolite hyperforin inhibits the allostimulatory capacity of epidermal cells. British Journal of Dermatology142(5), 979-984.

Schmitt, L. A., Liu, Y., Murphy, P. A., Petrich, J. W., Dixon, P. M., & Birt, D. F. (2006). Reduction in hypericin-induced phototoxicity by Hypericum perforatum extracts and pure compounds. Journal of Photochemistry and Photobiology B: Biology85(2), 118-130.

Vandenbogaerde, A. L., Kamuhabwa, A., Delaey, E., Himpens, B. E., Merlevede, W. J., & de Witte, P. A. (1998). Photocytotoxic effect of pseudohypericin versus hypericin. Journal of Photochemistry and Photobiology B: Biology45(2-3), 87-94.

Wölfle, U., Seelinger, G., & Schempp, C. M. (2014). Topical application of St. Johnʼs wort (Hypericum perforatum). Planta medica80(02/03), 109-120.

Advertisements

XXII. Mednarodna aromaterapevtska konferenca v Pragi

Prejšnji teden smo se s sestro in sestrično odpravile v zlato Prago. En dan sprehajanja po mestu, nakupovanja in druženja s starimi znanci, nato pa – vsaj zame – glavni namen obiska: udeležba na dvodnevni mednarodni aromaterapevtski konferenci. Posebnost te konference je, da vsako leto cel vikend gosti le enega tujega strokovnjaka. Letošnji predavatelj, Robert Tisserand, ni prišel od daleč, saj že eno leto živi v Pragi.

 

27rt1

 

Konferenca je potekala v veličastni dvorani pivovarne Staropramen. Bilo nas je več kot 100, večinoma s Češke in Slovaške, posamezniki pa tudi s Švedske, Bosne, Italije in Avstralije. Avstralska udeleženka ni bila nihče drug kot dr. Joy Bowles, izredno topla oseba in pronicljiva strokovnjakinja, ki svoje strasti do eteričnih olj res ne more skriti. Prinesla mi je vzorček eteričnega olja fragonije (Taxandria fragrans, Myrtaceae), edinega eteričnega olja z zaščiteno blagovno znamko (Fragonia TM), ki ga tudi sama raziskuje. Vonj me je takoj očaral (spominja me na kombinacijo evkalipta, čajevca in bora), o njegovi učinkovitosti pri lajšanju težav z dihali pa sem se lahko prepričala že ta teden, ko so me lovili virusi.

 

Če sem avgusta na ISEO2017 spoznavala predvsem razsežnosti področja eteričnih olj, je bila ta konferenca priložnost za poglobitev znanja o eni sami specifični temi: farmakologiji eteričnih olj. Ker sem sicer večinoma v vlogi predavateljice, prenašalke znanja, sem se tokrat lahko popolnoma prepustila in uživala v vlogi poslušalke in vsrkavala skrbno zbrane informacije, ki jih je bilo v dveh dneh predavanj res veliko.

 

Zakaj farmakologija? Ko eterično olje pride v organizem, ne govorimo več o eteričnem olju kot celoti, ampak o posameznih učinkovinah, kjer ima vsaka svoj način porazdelitve, biološke aktivnosti, metabolizma in izločanja. Za razumevanje teh procesov, zlasti biološkega delovanja, zgolj poznavanje »kemije« oz. sestave eteričnega olja seveda ni dovolj. Vedeti moramo, kam se katera učinkovina veže in katere procese s tem izzove na celični ravni kot tudi na ravni organizma kot celote.

 

Prvi dan smo se posvetili raziskavam eteričnih olj, učinkovinam in interakcijam med njimi. Zdaj je že jasno, da ni vsaka kombinacija spojin ali eteričnih olj sinergistična in tudi, da ni vsak antagonizem nezaželjen. Podrobno smo preučili inhalacijo, transdermalno absorpcijo in farmakokinetiko: kako se učinkovine razporejajo po telesu glede na način uporabe, kje in kako se metabolizirajo ter kako se izločajo. V nedeljo pa smo preučevali vpliv učinkovin eteričnih olj na imunski sistem, njihovo vlogo pri vnetjih in antioksidativni potencial, dotaknili smo se tudi vprašanja njihove preventivne uporabe pri raku kože.

 

Največ novih informacij sem dobila o vplivih učinkovin eteričnih olj na TRP ionske kanalčke, ki se jim do sedaj še nisem prav veliko posvečala. Pri vretenčarjih so TRP kanalčki prisotni v membranah mnogih celic in imajo vlogo pri zaznavanju vročine, mraza, različnih okusov, pritiska in bolečine. V primeru bolezni se njihova količina v določenih tkivih močno poveča. Ugotovili so, da mnoge učinkovine eteričnih olj kot npr. mentol, kafra, geraniol, citral, citronelol, karvon itd. vplivajo na TRP kanalčke in izzovejo biološke učinke, med katerimi je eno najbolj zaželenih protibolečinsko delovanje. Kljub temu da je področje raziskav na TRP kanalčkih precej aktivno in dosedanje ugotovitve kažejo na dober potencial uporabe eteričnih olj (npr. pri lajšanju težav po poškodbah, pri alergijah), je neznank še vedno ogromno.

 

27 rt 4

Robert Tisserand je odličen predavatelj z izjemnim pregledom najrazličnejših področij eteričnih olj. Njegov stil predavanja je izrazito umirjen in premišljen, občasno pa vplete svoj specifičen smisel za humor. V soboto je imel tudi rojstni dan, zato so ga organizatorji presenetili z odlično torto.

 

Zelo podrobno smo se posvetili tudi teoriji funkcionalnih skupin. O tem sem pisala že lani (Zakaj teorija funkcionalnih skupin ne drži), pred kratkim pa objavila še razširjeno in posodobljeno verzijo v angleščini, dopolnjeno z mnenji 6 mednarodnih strokovnjakov s področja aromaterapije in raziskav eteričnih olj (Chemistry of essential oils: Why the functional group theory is wrong?). Medtem ko moja kritika izhaja iz napačnih teoretičnih predpostavk, se je Robert lotil teorije s sistematičnim pregledom raziskav ter primerjavo trditev avtorjev teorije s konkretnimi rezultati študij. V soavtorstvu pripravlja obsežen članek o problematiki FGT, ki bo kmalu objavljen v IJPHA.

 

Eden od poudarkov konference je bil na pomenu povezovanja teorije in prakse, izkustvenih podatkov in znanstvenega raziskovanja. Pri tem je pomembna komunikacija med uporabniki eteričnih olj in raziskovalci, saj le tako lahko pridemo do relevantnih raziskav in s tem gradimo »the big picture«.

 

praga RT JB

Z Robertom Tisserandom, Hano Violo Tisserand in dr. Joy Bowles

 

Konferenca je bila tudi priložnost, da sem spoznala vedno nasmejano Hano Violo Tisserand, ki z Robertom soustvarja Tisserand Institute in zelo aktivno FB stran, ter Kateřino Kloudovo (Aroma Atelier), aromaterapevtko in parfumeristko, s katero sva bili v kontaktu že nekaj časa in je prevedla v češčino tri moje prispevke:

Proč v rostlinách nejsou žádné éterické oleje? , Botanické názvy a chemotypy: víte, co je ve vaší lahvičce? in Hydroláty: Demystifikace mystických vod.

 

(Foto: G. Fuchs, Pixabay; Hana Viola Tisserand)

Nov blog: The PhytoVolatilome

Ker je od zadnje objave minilo kar nekaj časa, ste me že spraševali, ali sem nehala pisati, mi je mogoče zmanjkalo zagona ali pa celo idej. Imam novico: nisem nehala pisati, ni zmanjkalo zagona, še manj idej. Poletje je bilo delovno in rezultat je – nov blog The PhytoVolatilome.

 

http://phytovolatilome.com/

 

Zaenkrat so objavljeni 3 prispevki, vendar naj vas naslovi in naslovne fotografije ne zavedejo. Članki niso samo prevedeni, ampak tudi konkretno dopolnjeni. Eden najbolj priljubljenih prispevkov – Kako se znajti v poplavi nasprotujočih si informacij o eteričnih oljih – je v angleški različici skoraj dvakrat daljši.

Blog Od rastline do aromaterapije ostaja. Na njem bodo objavljene teme, ki so tako ali drugače vezane na naše okolje.

Vabljeni tudi k spremljanju novega bloga :)

angelika mosus

Dišeča inventura (3. del): Rastlinski mošusi

Mošusi so za dišave kot maslo v kulinariki: dajejo jim mehkobo, eleganco, volumen in zaokroženost, obenem pa ojačajo učinek ostalih sestavin in podaljšujejo obstojnost. Tradicionalno mošuse povezujemo z živalskimi vonji, saj so jih pridobivali – in jih v zelo omejenih količinah še vedno pridobivajo – iz posebnih žlez mošusnega jelena in cibetovke. Vendar pa snovi, ki prispevajo urinske, fekalne, lojaste in druge živalske vonje, niso mošusne spojine v ožjem pomenu, pač pa kemijsko raznolike primesi. Nadaljujte z branjem

co2 izvlecki

Dišeča inventura (2. del): CO2 – nova generacija aromatičnih izvlečkov

V svojih prispevkih večkrat omenjam CO2 izvlečke in pozorni bralci ste opazili, da vselej z naklonjenostjo. Gre za postopek, kjer ogljikov dioksid (CO2) pri temperaturi, ki je le malo višja od ambientalne, navadno nekje med 30 in 50 stopinj, silovito stisnejo, pri čemer preide v posebno t.i. superkritično stanje, ki ima hkrati lastnosti plina in tekočine. To stanje si lahko predstavljamo kot neke vrste tekočo meglo, ki z lahkoto prodira med delce rastlinskega materiala, s seboj pa učinkovito odnese zlasti nepolarne molekule. Z ekstraktom nasičeno topilo gre v ločen zbiralnik, kjer se tlak izenači z atmosferskim, CO2 pri tem spontano izpari in ostane čisti ekstrakt. Tlak, ki je potreben za doseganje superkritičnega stanja, je pribižno 74 barov, ekstrakcija pa navadno poteka nekje med 150 in 350 bari, kar ustreza tlaku pri globini vode med 1500 in 3500 metri. Za lažjo predstavo, atmosferski tlak je približno 1 bar, tlak v pnevmatiki osebnega avtomobila je okoli 2 bara, v steklenici šampanjca pa je približno 6 barov. Nadaljujte z branjem

etericna olja

Dišeča inventura (1. del)

Kako veš, da si aromafil?

Ko imaš razne stekleničke, viale, kapljalnike in lončke vseh oblik, barv in velikosti, bolj ali manj napolnjenimi z dišečimi olji in vodicami, na najmanj petih koncih po stanovanju, vključno s polovico hladilnika. Še bolj pa po tem, ko se vseh teh zadev nabere za nepregledno množico in začneš pozabljati, kje imaš to in ono, česa je zmanjkalo in predvsem, ko se začneš spraševati, česa še nimaš. Nadaljujte z branjem

GC–MS: nuja, modna muha ali pesek v oči?

Ko beseda nanese na kakovost eteričnih olj, slej ko prej naletimo na kratico GC–MS. Kaj sploh je GC–MS, kaj lahko in česa ne moremo razbrati iz analize? Kdaj potrebujemo GC–MS? Če ste eden tistih, ki verjame, da je analizni list nujen dokument, ki naj bi spremljal vsako eterično olje, vendar nimate pojma, kaj z njim početi in še vedno ne veste, ali lahko iz GC–MS analize sami ugotovite, če imate v rokah avtentično ali ponarejeno eterično olje, ste na pravem mestu.

Nadaljujte z branjem

Uporaba eteričnih olj v Sloveniji: rezultati

Končno so tukaj rezultati spletne ankete, ki nam dajejo vpogled v navade Slovencev pri uporabi eteričnih olj.

Anketo, ki je bila odprta od sredine decembra do sredine januarja, je izpolnjevalo 350 oseb, v celoti izpolnjenih pa je bilo 241 anket. Ker odgovori na vprašanja niso bili obvezni, je na različna vprašanja odgovorilo različno število oseb, kar je navedeno v oklepaju (n = število oseb, ki so odgovorile na vprašanje).

Koliko Slovencev uporablja eterična olja, še ne vemo, ker bi morala biti raziskava izvedena na reprezentativnem vzorcu prebivalcev. Vsi rezultati se tako nanašajo na uporabnike, ki so izpolnili anketo, in ne na vse Slovence. Zaradi načina izvedbe ankete moram seveda opozoriti, da so rezultati nagnjeni k uporabnikom interneta in družbenih omrežij in ne predstavljajo celotne populacije uporabnikov eteričnih olj. Kljub temu pa je vsaj po mojem vedenju to prva tovrstna raziskava pri nas.

Hvala še enkrat vsem, ki ste izpolnili anketo in jo delili med svoje prijatelje.

Nadaljujte z branjem

hidrolati zmote hlapne snovi

Hidrolati, mistične vodice

Da ne bo pomote, razčistimo kar na začetku: hidrolati ne vsebujejo vitaminov, mineralov, čreslovin, sluzi in grenčin, pa če si jih še tako želimo. Hidrolati niso niti razredčena oblika eteričnega olja niti koncentrirana oblika čaja. Hidrolati niso homeopatska oblika ničesar; kdor to trdi, ne pozna niti homeopatije niti hidrolatov. In ne, tudi esenca ali duša rastline niso.

Kaj je torej na hidrolatih tako privlačnega, da vleče ljudi v destiliranje vseh mogočih rastlin ter uporabo vsepovprek? Je to skrivnostnost, ki obdaja njihovo še vedno slabo raziskano sestavo, privlačen vonj, priročna oblika zdravilne rastline, blagodejnost in primernost za uporabo na 1001 način? Ali pa morda kaj globljega, nek stoletja zatiran alkimistični arhetip človeštva, ki v sodobnem svetu materializma in tehnizirane profanosti, v katerem smo izgubili čudenje, znova sili na površje?

Nadaljujte z branjem

Uporaba etericnih olj v sloveniji

ANKETA: Uporaba eteričnih olj v Sloveniji

 

*** ANKETA JE ZAKLJUČENA. HVALA VSEM ZA SODELOVANJE.***

V zadnjih nekaj letih se je zanimanje za eterična olja pri nas močno povečalo, kar lahko sklepamo iz porasta števila TV in radijskih oddaj, člankov v tiskanih medijih, blogov in interesnih skupin na socialnih omrežjih, seminarjev in delavnic, izdelkov in prodajnih kanalov na temo eteričnih olj in njihove uporabe v kozmetiki in aromaterapiji. Obenem pa nimamo na voljo nobenih sistematičnih podatkov o konkretni uporabi eteričnih olj, pri čemer se odpirajo pomembna vprašanja o informiranosti uporabnikov ter primernosti, varnosti in učinkovitosti.

Zato sem se odločila pripraviti anketo, s pomočjo katere bomo dobili predstavo o tem, kako razširjena je uporaba eteričnih olj v Sloveniji glede na demografsko strukturo, o pridobivanju informacij in načinih uporabe eteričnih olj ter o učinkovitosti njihove uporabe. Cilj je predstaviti pridobljene podatke na čim bolj pregleden način ter postaviti temelje za javno dostopno bazo podatkov.

*** ANKETA JE ZAKLJUČENA.***

REZULTATI

Prosim, da anketo izpolnite in razširite po svoji socialni mreži. Več ko bo izpolnjenih anket, več podatkov se bo nabralo in jasnejšo predstavo bomo dobili o tem, kako Slovenci uporabljamo eterična olja. Hvala!