Mošusi so za dišave kot maslo v kulinariki: dajejo jim mehkobo, eleganco, volumen in zaokroženost, obenem pa ojačajo učinek ostalih sestavin in podaljšujejo obstojnost. Tradicionalno mošuse povezujemo z živalskimi vonji, saj so jih pridobivali – in jih v zelo omejenih količinah še vedno pridobivajo – iz posebnih žlez mošusnega jelena in cibetovke. Vendar pa snovi, ki prispevajo urinske, fekalne, lojaste in druge živalske vonje, niso mošusne spojine v ožjem pomenu, pač pa kemijsko raznolike primesi.

Od konca 19. stol. mošuse pridobivajo z organsko sintezo, ki je vsekakor dobrodošel način z etičnega in tudi cenovnega vidika. Danes je na tržišču na desetine mošusnih spojin, ki jih uvrščamo v štiri glavne skupine: nitro, policiklične, makrociklične in linearne mošuse. Nitro mošusi so zaradi nevro- in fototoksičnosti večinoma prepovedani za uporabo, policiklični mošusi pa se zaradi izjemne stabilnosti in ogromnih količin uporabe, zlasti v funkcionalnih izdelkih kot npr. mehčalci, kopičijo v okolju – vključno z organizmi, kjer se kopičijo v tkivih, bogatih z maščobo. Med drugim so jih našli tudi v mleku porodnic in tkivih novorojenčkov, a zaenkrat kljub obsežnim raziskavam niso potrdili toksičnih učinkov v koncentracijah, kot smo jim vsakodnevno izpostavljeni.

Naravni mošusi so izključno makrociklični in so danes dostopni v sintezni obliki: muskon iz mošusnega jelena, civeton iz cibetovke, eksalton iz pižmovke. Poleg kopice živali, ki proizvajajo mošusne spojine, je takih tudi nekaj rastlin, med katerimi sta najbolj značilni muškatni oslez in angelika.

• MUŠKATNI OSLEZ

Če se katerikoli naravni izvleček resnično približa vonju čistega mošusa, je to muškatni oslez (Abelmoschus moschatus, sin. Hibiscus abelmoschus), morda bolj znan pod angleškim imenom ambrette. Iz semen te rastline, ki izvira iz Indije in jo uporabljajo v tradicionalni indijski in kitajski medicini pa tudi v prehrani, pridobivajo eterično olje, absolut in CO2.

Rastlina sintetizira vsaj dva makrociklična mošusa, značilen vonj pa v največji meri prispeva 7-heksadecen-16-olid, bolj znan kot ambretolid. Sintezni ambretolid je ena od oblik naravnega ambretolida in spada med najelegantnejše mošuse. Kot večina čistih mošusnih spojin je tudi vonj ambretolida izjemno mehek in nežen, a obenem širok in ekspanziven, značilnost ambretolida pa so sadni in oreškasti pridihi. V domači zbirki je CO2 muškatnega osleza, v katerem je sodeč po analiznem listu približno 8% ambretolida (kar je nekajkrat več kot v eteričnem olju); ima podobno mehkobo, le da je še nekoliko bolj oreškast, kot bi čistemu ambretolidu dodal malo sezamovega olja.

• ANGELIKA

Angelika ali zdravilni gozdni koren (Angelica archangelica) je starodavna zdravilna rastlina. V ljudski medicini  so jo uporabljali za lajšanje krčev prebavnega trakta, odpravljanje napihnjenosti, spodbujanje izločanja prebavnih sokov, kot diuretik, pri različnih revmatičnih težavah ter pri bronhitisu in astmi. Rastlina dobro uspeva v hladnejših podnebjih na severu Evrope, kjer je ena najbolj cenjenih zdravilnih rastlin in od koder so jo že v srednjem veku izvažali v druge dele Evrope.

Sodobne raziskave so potrdile prisotnost bioaktivnih spojin z raznolikim delovanjem, npr. flavonoidov in drugih polifenolov, terpenov, kumarinov, polisaharidov. V dveh kliničnih študijah, opravljenih na izvlečkih angelike, so ugotovili potencial rastline pri zdravljenju demence in kot pomoč pri nočnem uriniranju (nocturia). Eterično olje pa ima protimikrobno in antioksidativno delovanje.

Angelika vsebuje več makrocikličnih mošusov, izmed katerih je najpomembnejši 15-pentadekanolid, ki ga sicer v sintezni obliki tržijo kot eksaltolid in tudi ta spada med pomembnejše mošuse v industriji dišav.

Aromatične izvlečke angelike pridobivajo iz semen in korenin, čeprav so vsi deli rastline bogati z aromatičnimi snovmi. V domači zbirki je CO2 korenin, katerega vonj je zaradi večje količine mošusov pa tudi nežnejšega postopka ekstrakcije – destilacija traja 6-12 ur – bolj zaokrožen kot eterično olje, a kljub temu sam po sebi nič kaj prijeten: prepletajo se zamolkle lesnato-zemeljske, trpke, prašnate, oreškaste, žarke, zeliščne in kremaste nianse. Kljub temu ali pa prav zaradi svojega specifičnega vonja se angelika dokaj pogosto uporablja pri izdelavi parfumov: skrbno odmerjena daje kontrast citrusnim notam ali pa dopolnjuje lesne, zemeljske, zeliščne in začimbne materiale.

• GALBANUM

Tudi galbanum (Ferula gummosa, sin. F. galbaniflua) je vir mošusnih spojin, a imajo te bolj stransko vlogo. Galbanum je pravzaprav posušen izcedek korenin in stebel te visokorasle kobulnice, ki izvira iz Irana. Egipčani so ga uporabljali kot kadilo in sredstvo za balzamiranje, v tradicionalni iranski medicini pa se uporablja kot digestiv za izboljšanje prebave, za umirjanje prebavnih krčev in želodčnih bolečin, za lajšanje izkašljevanja in kožnih vnetij, kot antiepileptik in za izboljšanje spomina. Raziskave na različnih izvlečkih deloma potrjujejo delovanja, prepoznana s tradicionalno uporabo; raziskav eteričnega olja pa ni veliko, potrjen je le šibek spazmolitični učinek, glede na sestavo pa lahko sklepamo tudi o ekspektorantnem delovanju.

Po nekaterih virih naj bi rastlina proizvajala vsaj 7 različnih mošusov, med drugim eksaltolid, a je njihova koncentracija tako nizka, da jih preglasijo močnejše spojine. V eteričnem olju prevladujeta α- in β-pinen ter drugi monoterpeni, značilen vonj pa v največji meri prispevajo galbanolen, ki ga je kak odstotek ali dva, ter tioestri in pirazini, ki so prisotni v sledeh, a imajo izredno močan vonj.

Eterično olje galbanuma ima močan in značilno zelen in trpek vonj, s terpenastimi, kovinskimi in žveplenimi pridihi. Sam po sebi ni ravno prijeten, blago rečeno. Mnogi ga sploh ne prenesejo, nekateri pa so nad njim prav navdušeni. Se sploh okusi še kje bolj razlikujejo, kot prav pri vonjih? Kakorkoli, v parfumih lahko galbanum dela prave čudeže, kjer pripomore, da pride svežina zelenih, citrusnih, sadnih in cvetnih not še bolj do izraza.

Poleg omenjenih obstaja še nekaj rastlin, ki proizvajajo mošusne spojine, ampak iz njih ne pridobivajo aromatičnih izvlečkov.

S tem prispevkom se za nekaj časa poslavljam, se beremo kmalu v malo drugačni obliki! Vabljeni pa ste tudi k spremljanju FB strani. 

Vir fotografij: wikipedia, pixabay