Nanos na kožo je poleg inhalacije najbolj pogost način uporabe eteričnih olj. Topikalna uporaba se v aromaterapiji priporoča pri problemih s kožo, za lajšanje bolečin mišic in sklepov ter tudi za težave z notranjimi organi. Zlasti to slednje je lahko problematično, saj za veliko večino učinkovin ne vemo, v kolikšni meri se absorbirajo in kakšen je njihov metabolizem, obstoječe ocene pa predvidevajo zelo nizko stopnjo prehoda učinkovin skozi kožo.

Vsaka aktivna učinkovina je podvržena štirim stopnjam farmakokinetike: absorpcija z mesta nanosa, distribucija oz. porazdelitev po telesu, metabolizem in izločanje. Pri topikalnem nanosu eteričnih olj je glavni omejujoč dejavnik že absorpcija skozi kožo.

Absorpcija je odvisna od fizikalno-kemijskih lastnosti učinkovin (velikost oz. hlapnost molekul, polarnost…), lastnosti kože (debelina, starost, morebitne poškodbe, lokacija na telesu, stopnja hidracije, temperatura…) in načina aplikacije (vrsta nosilca, v katerem je razredčeno eterično olje, nanos z masažo, obloge…).

Ker so eterična olja mešanica spojin z različnimi fizikalno-kemijskimi lastnostmi, moramo na njihovo delovanje v telesu gledati v kontekstu posameznih komponent. Čeprav so molekule eteričnih olj majhne (tipično med 130 in 230 Daltonov) in so večinoma dobro topne v maščobah, ne prehajajo vse preko kože na enak način, enako hitro in enako učinkovito in ni še popolnoma jasno, kolikšen delež nanešenih učinkovin dejansko pride do krvnega obtoka.

Znano je, da je njihova zastopanost v krvi drugačna kot v eteričnem olju – ne samo zaradi različne absorpcije, ampak tudi zaradi njihovega metabolizma (npr. linalil acetat se že v krvi lahko delno pretvori v linalol, zato je razmerje med njima drugačno kot v eteričnem olju).

Relevantnih, pravilno zastavljenih raziskav absorpcije eteričnih olj ni veliko. Še največ študij je namenjenih preučevanju pospeševanja in lajšanja prehoda drugih zdravil (npr. hormonski ali nikotinski obliži). Veliko raziskav je narejenih in vitro na izrezanih vzorcih živalske ali človeške kože z uporabo posebnih difuznih komor (t.i. Franzova difuzijska komora), vendar je posploševanje rezultatov in vitro na delovanje živega organizma vedno problematično. Enako velja za posploševanje absorpcije in vivo z živalske kože na človeško.

Ob tem moramo upoštevati, da je absorpcija učinkovin iz kompletnega eteričnega olja nekoliko drugačna, kot če nanesemo in preučujemo le posamezno izolirano učinkovino. Četudi npr. določena učinkovina nima aktivnega farmakološkega delovanja, lahko pomembno prispeva k olajšanju prehoda druge učinkovine – to je že eden od načinov sinergijskega delovanja.

Za praktično uporabo je pomembno predvsem kakšen nosilec uporabljamo. Absorpcija je učinkovitejša v hidrofilnih nosilcih (npr. gel aloje) in emulzijah kot lipofilnih nosilcih (rastlinska olja in voski). Učinkovine bolj hlapnih eteričnih olj (npr. citrusov) hitreje prehajajo kožo, vendar tudi hitreje hlapijo s površine in na drugi strani sestavine manj hlapnih eteričnih olj (npr. pačulija) počasneje prehajajo v kožo, vendar tudi počasneje izhlapevajo in tako ostanejo v stiku s površino kože dlje časa (kar podaljša priložnost za delovanje na površini ali pa za prehod skozi kožo).

KOLIKO SE ZARES ABSORBIRA?

Mnogi avtorji aromaterapevtske literature kot podporo trditvam o lahki in učinkoviti absorpciji eteričnih olj in posledično njihovi uporabi za lajšanje težav z notranjimi organi še vedno navajajo tri raziskave: Valette (1946/47), Jäger in sod. (1992) ter Fuchs in sod. (1997).

Pa so te raziskave sploh relevantne? Kaj so preučevali in kaj v resnici ugotovili?

• Valette (1946/47, cit. po Lis-Balchin, 2006) je preučeval hitrost prehajanja eteričnih olj v krvni obtok. Na obrito kožo na trebuhu zajcev je nanašal 0,01 ml eteričnih olj, mesto nanosa pokril s steklom in preučeval, kako hitro izginejo s površine kože. Po njegovih raziskavah naj bi se v manj kot 20 minutah absorbirala eterična olja terebinta, timijana in evkaliptusa, v 20-40 minutah eterično olje bergamotke, janeža ter linalil acetat, linalol in evgenol, po več kot 80 minutah pa npr. eterično olje mete, koriandra ter geraniol. Rezultati te raziskave se še vedno veliko navajajo, čeprav ne moremo vedeti, v kolikšni meri je šlo za absorbcijo in v kolikšni za izhlapevanje, saj avtor ni preverjal prisotnosti učinkovin v krvi.

• Jäger in sodelavci (1992) so preučevali absorpcijo učinkovin eteričnega olja prave sivke (2% v arašidovem olju) po masaži trebuha in ugotovili, da se glavni učinkovini linalol in linalil acetat pojavita v krvi že 5 minut po končani masaži, pri 19. minutah dosežeta najvišjo koncentracijo (linalol 121 ng/ml, linalil acetat 100 ng/ml), po 90. minutah pa ju niso več zaznali. Ta raziskava ima kar nekaj pomanjkljivosti: opravljena je bila le na eni testni osebi, ki ni nosila maske, s čimer bi preprečili inhalacijo eteričnega olja, zato ni jasno kakšen delež učinkovin je bil zares absorbiran preko kože in kakšen z vdihovanjem.

• Fuchs in sodelavci (1997 – ista raziskovalna skupina kot v zgornji študiji Jäger) so raziskovali absorpcijo R-karvona (20% v arašidovem olju) pri treh različnih načinih masaže trebuha. R-karvon, ki zlahka preide v krvni obtok, so zaznali v krvi že 10 minut po začetku masaže, najvišjo plazemsko koncentracijo pa je dosegel 30 minut po koncu masaže, in sicer med 24 in 32 ng/ml. Tudi ta raziskava je bila opravljena le na eni testni osebi, ki pa je med masažo nosila masko za preprečevanje inhalacije eteričnega olja.

Omenjene raziskave niso relevanten pokazatelj učinkovitosti absorpcije eteričnih olj in še manj njihovega potencialnega terapevtskega delovanja v telesu! 

Nekoliko zanesljivejši odgovor o stopnji absorpcije ponujajo Fewell in sodelavci (2007), ki so raziskovali absorpcijo d-limonena po masaži z 2,5% (v/v) eteričnim oljem sladke pomaranče v frakcioniranem kokosovem olju. d-limonen so zaznali v vseh vzorcih krvi, tako pri testnih osebah, ki so lahko vdihovale eterično olje, kot pri tistih, kjer je bila inhalacija preprečena, kar kaže na to, da se d-limonen absorbira preko kože. Vendar pa je bila koncentracija d-limonena v krvi nizka, le med 0,008 in 0,012 mikrogram/ml, kar znaša manj kot 1% nanešenega eteričnega olja.

Trenutno aktualna ocena učinkovitosti absorpcije je največ 33% nanešenih snovi (velja za kumarin), tipično pa nekje 1-5%, oz. za večino komponent manj kot 10%, kar je tudi izhodišče za Tisserandovo oceno varnosti topikalnega nanosa (Tisserand in Young, 2013). Ocena temelji na pregledu študij absorpcije učinkovin, nanešenih na nepokrito izrezano človeško kožo z različnih delov telesa v 24ih urah.

Glede na to, da se absorbira le majhen delež nanešenih snovi in da so koncentracije v krvi zelo majhne (nanogrami/mililiter), še vedno ostaja odprto vprašanje, ali so to dovolj visoke koncentracije za sistemski odziv oz. za lajšanje težav z notranjimi organi, saj imajo komponente eteričnih olj večinoma precej nižjo stopnjo biološke aktivnosti v primerjavi z mnogimi klasičnimi zdravili.

Kljub majhni učinkovitosti absorpcije pa nekateri avtorji po topikalnem nanosu opažajo tudi ob uporabi maske (kjer so izključeni psihološki vplivi in absorpcija preko pljuč) kratkotrajne fiziološke učinke, kot so sprememba frekvence dihanja, srčnega ritma, krvnega tlaka itd.; dobro znani pa so tudi blagodejni učinki na mišice in sklepe, ki so kombinacija absorpcije eteričnih olj in masaže same.

Tako niso izključeni tudi podobni »površinski« učinki na notranje organe (npr. kratkotrajno blaženje krčev, bolečin itd.), kar pa še ne pomeni, da lahko s topikalnim nanašanjem eteričnih olj tretiramo resnejša obolenja notranjih organov.

Namesto zaključka: je smiselno vtirati eterična olja v podplate?

Zagovorniki vtiranja eteričnih olj (seveda primerno razredčenih) v podplate trdijo, da je tam največje število por, preko katerih lahko učinkovine vstopijo v telo in pridejo do krvnega obtoka. Četudi je žlez znojnic na podplatih veliko, je vstop eteričnih olj preko njih verjetno zanemarljiv, ker niso topna v vodi. Poleg tega je roževinasta plast povrhnjice na podplatih najdebelejša (od 400 do 600 mikrometrov, na rokah in trebuhu pa med 8 in 15 mikrometrov), kar pomeni slabšo absorpcijo, ki je že tako zelo nizka.

Eden od razlogov za nanašanje eteričnih olj na podplate naj bi bila prisotnost refleksnih točk, vendar refleksne točke nimajo nobenega vpliva pri absorpciji učinkovin!

Zanimivo je, da tudi Schnaubelt priporoča vtiranje eteričnih olj v podplate kot učinkovit način uporabe, saj se s tem izognemo prehodu v jetra, kjer se posamezne učinkovine metabolizirajo in deaktivirajo. Po njegovem mnenju naj bi na ta način učinkovine prišle preko krvožilnega sistema do vseh delov telesa aktivne in nespremenjene. Dejstvo je, da pri dermalnem nanosu eterična olja v vsakem primeru zaobidejo jetra (vsaj v začetku, v končni fazi tako ali tako gre vse preko jeter) in pri tem podplati nimajo ekskluzivne prednosti. Na podplate je smiselno nanašati eterična olja le, če je problem, ki ga želimo rešiti/olajšati – na podplatih.

(Posodobljeno: 2.10.2016)

REFERENCE

• Fewell F., McVicar R., Gransby R., Morgan P. 2007. Blood concentration and uptake of d-limonene during aromatherapy massage with sweet orange oil: a pilot study. International Journal of Essential Oil Therapeutics. 1:97–102
• Fuchs N., Jäger W., Lenhardt A., Böhm L., Buchbauer I., Buchbauer G.. 1997. Systemic absorption of topically applied carvone: Influence of massage technique, J. Soc. Cosmet. Chem., 48: 277-282
• Jäger W., Buchbauer G., Jirovertz L., Fritzer M. 1992. Percutaneous absorption of lavender oil from a massage oil. J Soc Cosmet Chem. 43:49–54
• Lis-Balchin, M., 2006. Aromatherapy Science. London: Pharmaceutical Press.
• Peace Rhind, J. 2012. Essential Oils: A Handbook for Aromatherapy Practice. Second Edition. Singing Dragon.
• Tisserand R., Young R. 2013. Essential Oil Safety: A Guide for Health Care Professionals. Second Edition. Edinburgh: Churchill Livingstone.

Naslovna fotografija (wikipedia)