Da ne bo pomote, razčistimo kar na začetku: hidrolati ne vsebujejo vitaminov, mineralov, čreslovin, sluzi in grenčin, pa če si jih še tako želimo. Hidrolati niso niti razredčena oblika eteričnega olja niti koncentrirana oblika čaja. Hidrolati niso homeopatska oblika ničesar; kdor to trdi, ne pozna niti homeopatije niti hidrolatov. In ne, tudi esenca ali duša rastline niso.

Kaj je torej na hidrolatih tako privlačnega, da vleče ljudi v destiliranje vseh mogočih rastlin ter uporabo vsepovprek? Je to skrivnostnost, ki obdaja njihovo še vedno slabo raziskano sestavo, privlačen vonj, priročna oblika zdravilne rastline, blagodejnost in primernost za uporabo na 1001 način? Ali pa morda kaj globljega, nek stoletja zatiran alkimistični arhetip človeštva, ki v sodobnem svetu materializma in tehnizirane profanosti, v katerem smo izgubili čudenje, znova sili na površje?

No, če je kaj na tem in ker očitno čutimo potrebo biti novodobni alkimisti, bodimo potem alkimisti vsaj na času primeren način, in začnimo pri srži problema: destilaciji. Hidrolat je eden od štirih produktov destilacije in ključna parametra, ki ju moramo poznati za njihovo razumevanje, sta hlapnost in topnost.

 

Posodobljen prispevek je na voljo tudi na angleškem blogu:

Hydrolats: Demystifying the mystical waters

HLAPNOST

Destilacija je metoda ločevanja snovi na podlagi razlik v njihovi hlapnosti. Pri vodni ali parni destilaciji aromatičnih rastlin ločujemo hlapne spojine od nehlapnega dela z uravnavanjem temperature in tlaka. Vitamini, minerali, čreslovine, sluzi in grenčine ne hlapijo! Zakaj? Ker so prevelike ali pa elektrostatično premočno vezane na molekule vode in zato nimajo dovolj kinetične energije, da bi se iztrgale vodni fazi. Če iz dveh kozarcev izhlapimo enaki količini hidrolata in vode iz pipe, bo le pri slednji na dnu ostala bela mineralna usedlina.

 

V pravilno pridobljenem destilatu torej načeloma ne bomo našli nehlapnih snovi. Kljub temu pa opažajo, da se pri destilaciji zaradi intenzivnega izhlapevanja med vretjem v drobne kapljice (aerosole) vodne pare ujame tudi nekaj večjih molekul, ki se skupaj s hlapnimi spojinami sproščajo iz rastlinskega materiala (Labadie in sod., 2015).

Manjši delež teh snovi lahko na ta način pride do hladilnika, kjer kondenzira in se izloči v destilat. Zato so v hidrolatu lahko prisotne tudi nehlapne snovi, vendar le v sledeh in so s terapevtskega vidika zanemarljive. Bolj pazljiva kot bo destilacija, manj bo v hidrolatu nehlapnih snovi. Fotografije raznih rjavkastih in zelenkastih »čajev«, ki se občasno pojavijo na spletu, pričajo kvečjemu o preveč intenzivni destilaciji in niso pravi hidrolati.

 

TOPNOST

Destilat se spontano loči v polarno fazo (hidrolat) in nepolarno fazo (eterično olje). Ena najpreprostejših opredelitev hidrolatov je, da je to voda, ki nastane pri destilaciji rastlin in je nasičena z eteričnim oljem.

Ali lahko potem namesto skrbno nabranih rastlin v destilator nakapljamo par mililitrov izbranega eteričnega olja in tako zelo hitro in preprosto pripravimo z eteričnim oljem nasičeno vodo? Bo tako pridobljeni produkt po sestavi enak pravemu hidrolatu, pridobljenemu neposredno iz rastlin?

Primerjave analiz sestave eteričnega olja in hidrolata iz iste destilacije kažejo, da gre za dva različna in torej samostojna produkta. Nekatere hlapne spojine so prisotne v obeh produktih, vendar v različnih razmerjih, nekatere so prisotne le v eni ali drugi fazi. Pri melisi so npr. identificirali 20 spojin, ki so bile prisotne le v eteričnem olju, 26 jih je bilo le v hidrolatu, 11 pa v obeh produktih (Garneau in sod. 2014; glej Slika 2).

Te porazdelitve od rastline do rastline seveda zelo variirajo, mnoge snovi so prisotne le v sledeh. V kolikšni meri se bodo spojine razporedile v eterično olje ali hidrolat, je odvisno od njihove polarnosti: bolj kot je molekula polarna, bolj je vodotopna (hidrofilna) in obratno.

Neoksigenirani monoterpeni (npr. limonen, pineni) in seskviterpeni (npr. β-kariofilen) so nepolarne molekule – nimajo kisika in ne tvorijo vodikovih vezi z vodo – zato se pretežno porazdelijo v eterično olje. Mnogi alkoholi, aldehidi in zlasti fenoli pa so relativno dobro topni v vodi. Zato so hidrolati origana, timijana, šetraja, cimeta, klinčkov itd. relativno nasičeni z učinkovinami in kvalitativno podobni eteričnim oljem, medtem ko tega ne moremo trditi npr. za hidrolate iglavcev ali citrusov.

 

 

Razširjena, sodobnejša opredelitev hidrolatov je, da so to produkti destilacije rastlin, ki vsebujejo manjši delež raztopljenih komponent eteričnih olj in še druge vodotopne snovi.

Kaj točno so te »druge« vodotopne snovi? To je najmanj raziskan del hidrolatov in eden od vzrokov za širjenje neosnovanih trditev. Kot že zgoraj razloženo, to niso vitamini, minerali, čreslovine in ostale nehlapne snovi, ampak hlapne spojine različnih biokemijskih izvorov: derivati maščobnih kislin in aminokislin, neterpenski alkoholi, aldehidi, ketoni, estri in kisline, pa tudi kakšen monosaharid se najde (npr. po karameli dišeč maltol v hidrolatu balzamovca), s staranjem pa se pojavljajo še monoterpenske kisline.

O raznolikosti in dinamiki teh snovi je še precej neznanega. Tipični primeri aromatičnih snovi neterpenskega izvora so npr. fenil etil alkohol, metil antranilat, indol, listni alkohol.

Fenil etil alkohol je daleč prevladujoča aromatična molekula hidrolata vrtnice, v eteričnem olju pa ga je le okoli 1%. Je tudi prevladujoča spojina vrtničnega absoluta, zato ima ta večji izkoristek, nižjo ceno in precej drugačen vonj od eteričnega olja, bliže vonju cvetov. Je pa zato eterično olje precej močnejše, z bolj živim, sijočim vonjem, katerega lepota po mnenju mnogih (tudi mojem) daleč presega kakršenkoli absolut.

Metil antranilat, indol in fenil etil alkohol so prav tako značilni le za hidrolat in absolut cvetov grenkega pomarančevca, medtem ko jih v eteričnem olju (neroli) ni oz. so prisotni v sledeh.

Listni alkohol (cis-3-heksenol), njegov ester (cis-3-heksenil acetat) in listni aldehid (cis-3-heksenal) so glavni predstavniki skupine hlapnih spojin zelenih listov (GLV; green leaf volatiles). Imajo močan, a prijeten, tipično »zelen« vonj sveže pokošene trave, ki se odraža tudi v mnogih hidrolatih in jim daje dodatno svežino. V biološkem smislu delujejo kot signalne molekule, saj se iz rastline sproščajo med objedanjem in na ta način plenilcem sporočajo, kje se nahaja njihov plen, zaradi prijetnega vonja pa so tudi pogoste sestavine parfumov.

 

RASTLINA ≠ EO ≠ HIDROLAT!

Temeljni problem aromaterapije je, da je povzela delovanje eteričnih olj kar iz znanih učinkov delovanja rastlin. Pri hidrolatih se je miselnost »delovanje rastline = delovanje eteričnega olja« samo razširila še za en člen: rastlina = eterično olje = hidrolat.

Tako se opisi hidrolatov pogosto začnejo s predstavitvijo zdravilnih lastnosti rastline, ki ji sledi spreten preobrat na hidrolate in/ali eterično olje z domnevno enakimi lastnostmi. Ker je tudi pri nas vedno več domačih destilerjev, ki mečejo v svoje lonce vse sorte, se pojavlja vedno več novih izdelkov, s čimer se briše meja med tradicionalno uporabo in sodobno kreativnostjo. Ob splošnem pomanjkanju ustrezne literature je še toliko pomembneje, da smo kritični in se izogibamo posploševanju.

V izogib morebitnim napačnim interpretacijam poglejmo nekaj primerov:

• destilacija rastlin zaradi vitamina C (npr. šipek) je nesmiselna, saj vitamin C ne hlapi. Tudi če bi hlapel, bi zaradi visoke temperature in prisotnosti kisika hitro oksidiral v produkte, ki nimajo bioloških učinkov;
• v hidrolatu konoplje ne bomo našli kanabinoidov, niti limonena, pinenov, mircena ali β-kariofilena;
• v hidrolatu ognjiča ne bo celilnih triterpenskih alkoholov in antioksidativnih karotenoidov, ameriškega slamnika pa imunomodulatornih alkilamidov;
• v destilatih šentjanževke ne bo hipericina in hiperforina, v hidrolatu ali eteričnem olju sladkega pelina pa ni artemisinina, antimalarika s predpostavljenimi protirakavimi učinki.

Pomemben del zdravilnih učinkov žajblja, rmana, nepozebnika, brina, ciprese, hrasta in mnogih drugih rastlin izhaja iz čreslovin (taninov). Čreslovine so večje molekule, ki se vežejo z beljakovinami in jih oborijo oz. naredijo netopne v vodi. S tem nastane na površini zaščitna plast – laično rečemo temu, da potegne tkivo skupaj. To lastnost, ki jo v ustih zaznamo kot astringentnost ali trpkost (kadar jemo npr. nezrelo sadje), lahko izkoriščamo pri celjenju površinskih ran, ob bolečem grlu, za zmanjševanje potenja, pri preveč mastni in aknasti koži, hemoroidih, krčnih žilah, driski, razjedah itd., toda le z uporabo primerno pripravljenih prevretkov.

Niti hidrolati niti eterična olja ne vsebujejo čreslovin in torej nimajo astringentnih učinkov!

Medtem ko eterična olja pridobivamo iz aromatičnih rastlin, za hidrolate velja, da jih lahko destiliramo tudi iz rastlin, ki ne dajejo eteričnega olja. Čeprav lahko imajo ti hidrolati določeno uporabnost, pa velike količine nabranega materiala in poraba energije, potrebne za destilacijo, težko upravičijo smiselnost destilacije takih rastlin.

Včasih se je treba ustaviti in vprašati o namenu in pomenu tega, da vržemo v lonec še eno rastlino, ki nima eteričnega olja ali pa rastlino, ki je sicer znana zdravilna rastlina, imamo z njo mogoče celo dobre izkušnje, a smo naveličani njenega čaja in bi letos raje pripravili hidrolat. Zamenjave načina priprave izvlečkov niso vedno smiselne, ker ne dobimo enake sestave in s tem tudi ne delovanja. V mnogih primerih hidrolati pač ne morejo nadomestiti dobrih starih čajev in drugih tradicionalnih pripravkov.

Vsak tip rastlinskih pripravkov ima svoje prednosti in slabosti, kaj bomo iz določene rastline pripravili, je odvisno od namena uporabe, vsekakor pa je tudi tukaj ključni element poznavanje rastlin.

Mnogi destilerji, aromaterapevti in ostali aromanavdušenci poudarjajo, da so hidrolati neraziskani in o njihovi sestavi ne vemo veliko. Res so manj raziskani kot eterična olja, kar je pravzaprav presenetljivo glede na njihovo tisočletno zgodovino uporabe in ponovno obujeno priljubljenost v zadnjih 20 letih.

Kljub temu za mnoge rastline, zlasti ekonomsko pomembne, obstajajo raziskave delovanja njihovih hidrolatov in analize sestave. Analize hidrolatov so v primerjavi z eteričnimi olji zahtevnejše, ker je treba v vodi raztopljene spojine najprej izvleči s tekočinsko-tekočinsko ekstrakcijo, šele potem je možno določanje sestave.

Višja cena in manjša dostopnost analiz pa ne morejo biti izgovor in povod za zavajanje uporabnikov. Četudi nimamo na voljo analiz, lahko s poznavanjem sestave rastlin sklepamo, kaj lahko v hidrolatih pričakujemo in predvsem, česa v njih zagotovo ni. Z zmanjšanjem nabora možnih prisotnih učinkovin lažje ocenimo vrednost hidrolatov kot celote, zato jih lahko uporabljamo bolj smiselno in ne prispevamo k povečevanju njihove mistifikacije.

 

REFERENCE

Catty S. 2001. Hydrosols: The Next Aromatherapy, Healing Arts Press.

Garneau, F. X., Collin, G., & Gagnon, H. 2014. Chemical composition and stability of the hydrosols obtained during essential oil production. I. The case of Melissa officinalis L. and Asarum canadense L. Am. J. Essent. Oils Nat. Prod, 2, 54-62.

Harman A. 2015. Harvest to Hydrosol, Distill Exquisite Hydrosols at Home,  botANNicals.

Labadie, C., Ginies, C., Guinebretière, M. H., Renard, C., Cerutti, C., Carlin, F. 2015. Hydrosols of orange blossom (Citrus aurantium), and rose flower (Rosa damascena and Rosa centifolia) support the growth of a heterogeneous spoilage microbiota. Food Research International, 76, 576-586.

Naslovna fotografija: Pixabay