Kako dobro vohamo?

Kako dobro vohamo?

Če bi morali našteti deset živali, ki vohajo najbolje in med njih uvrstiti še človeka, bi ga zagotovo uvrstili na zadnje mesto. Ljudje pač ne slovimo po ravno najboljših vohalnih sposobnostih, niti vohu večinoma ne posvečamo posebne pozornosti. Pa res tako slabo vohamo?

V primerjavi z nekaterimi živalmi, ki imajo veliko več vohalnih receptorjev, naš voh res ni vrhunski. A raziskave kažejo, da ljudje: odlično zaznavamo vonje, odlično razločujemo vonje, imamo pa velike težave z njihovim prepoznavanjem in poimenovanjem.

Za nameček pa svoj nos preveč podcenjujemo in mu premalo zaupamo.

Zaznavanje, razločevanje in prepoznavanje vonjev

O zaznavanju govorimo, ko smo nek vonj sposobni opaziti, zaznati, ločiti od okolice kot nekaj novega, drugačnega.

Razločevanje vonjev pomeni, da dva ali več vonjev prepoznamo kot različne, ni pa nujno, da jih znamo že poimenovati.

O prepoznavanju vonjev pa govorimo, kadar lahko nek vonj ustrezno opišemo in pravilno poimenujemo.

1. Odlično zaznavamo vonje

Zaznavanje vonjev v vsakdanjem življenju igra pomembno vlogo, čeprav se tega ponavadi zavemo šele, kadar to sposobnost začasno izgubimo, npr. zaradi prehlada. Vohanje nam omogoča prepoznavanje nevarnosti, kot je pokvarjena hrana ali puščajoči nevarni plini. Znano je tudi, da si partnerje izbiramo glede na telesni vonj, raziskovalci pa ugotavljajo, da smo prek vonjev sposobni zaznati nekatera čustva, npr. strah v človeškem znoju.

Različne raziskave odkrivajo še druge sposobnosti človeškega vohalnega sistema. Zaznamo lahko npr. zelo nizke koncentracije nekaterih spojin, kot so ozon (15-20 ppm = part per million), d-limonen (8-15 ppm) ali etil merkaptan.

Etil merkaptan je brezbarvni plin ali tekočina z značilnim vonjem po čebuli, poru ali kuhanem zelju. Zaznavamo ga v koncentracijah pod 1ppb (part per billion), po nekaterih virih pod 0,2 ppb, najde pa se tudi podatek, da ga zaznamo že pri koncentraciji 0,009 ppb. Takšno koncentracijo bi dobili, če bi bile v količini vode v olimpijskem bazenu prisotne le 3 kapljice te snovi. Če bi imeli dva bazena, bi bili zgolj po vonju sposobni določiti, v katerem je etil merkaptan. Ker ga zaznamo pri tako nizkih koncentracijah, se dodaja kot opozorilni odorant mešanici butana in propana, ki sta sicer plina brez vonja.

2. Odlično razločujemo vonje

Ne le, da vonje dobro zaznavamo, zelo uspešni smo tudi pri njihovem razločevanju. Sposobni naj bi bili razločiti okrog 10.000 vonjev. Po študiji Bushdid in sodelavcev iz leta 2014 naj bi bili sposobni razločiti kar 1 trilijon vonjev, vendar je bila raziskava deležna kritik zaradi napačnega matematičnega sklepanja.

 Kaj lahko razločujemo?

  • Razločimo lahko najmanjše razlike v molekulski strukturi:
    • spojine, ki imajo enako število ogljikovih atomov, a različne funkcionalne skupine (npr. mentol = alkohol in menton = keton);
    • prav tako razločimo spojine, ki imajo enako funkcionalno skupino, a različno število ogljikovih atomov (npr. metanol in etanol, oba z alkoholno skupino, prvi ima 1 ogljikov atom, drugi 2).
  • Po vonju lahko razločimo tudi nekatere izomere (molekule, ki imajo enako molekulsko maso in formulo, vendar po strukturi neskladni zrcalni sliki), npr. karvon: (-)-karvon ima vonj spearmint (zelene/klasaste) mete, (+)-karvon pa ima vonj po kumini.

Impresivno je tudi prepoznavanje vonjev, ki so za nas (ekološko) pomembni:

  • mame prepoznajo vonj svojega otroka v množici vonjev drugih otrok,
  • na novorojenčke v prvih 2-5 dneh bolj pomirjujoče deluje vonj amniotske tekočine kot vonj mame; še več – novorojenčki se celo različno odzivajo na vonj “svoje” in tuje amniotske tekočine,
  • otroci po vonju prepoznajo svoje brate in sestre ter bližnje prijatelje,
  • svoja oblačila prepoznamo med oblačili, ki so jih nosili drugi ljudje.

 

Tako zaznavanje kot razlikovanje vonjev sta stvar vaje. Z večkratno izpostavljenostjo določenemu vonju, se zniža prag zaznave in izboljša se razlikovanje ter prepoznava vonjev.

 

Pozornost na vonje

Če imamo takšne sposobnosti zaznave in razločevanja vonjev, zakaj se potem dojemamo kot slabi uporabniki čutila za voh? Dejstvo je, da vohamo bolje kot mislimo, da vohamo, seveda pa se ne moremo postaviti ob bok mnogim živalim z res pretanjenim vohalnim sistemom.

Svojih vohalnih sposobnosti se večinoma ne zavedamo. Kljub temu, da lahko zaznavamo zelo nizke koncentracije snovi, za spontano pozornost na vonj potrebujemo nenavadno visoke koncentracije snovi (odorantov). Že omenjeni etil merkaptan sicer lahko zaznamo pri 0,2 ppb, vendar nam pri uhajanju plina pozornost pritegne šele v koncentracijah 0,5 ppm, kar je več kot 2500-krat višja koncentracija od siceršnjega praga zaznave. Če upoštevamo prag zaznave etil merkaptana pri 0,009 ppb, pa je razlika med obema mejama skoraj 57.000-kratna!

Težave imamo s t.i. olfaktorno (vohalno) pozornostjo, s pomočjo katere bi selektivno izbrali vonje iz kompleksnega in z informacijami prenasičenega okolja. Pomanjkanje selektivne pozornosti je deloma povezano z dejstvom, da zaznavanje vonjev ni kontinuiran proces, kot je značilno za zaznavanje zvokov in vidnih informacij, čeprav ne smemo pozabiti, da tudi pri vidu sprejem informacij ni popolnoma kontinuitan, saj je prekinjen s kratkimi pomežiki.

Sprejem vohalne informacije je odvisen od vdihov, s katerimi pridejo molekule vonjev do vohalnega epitela, kjer se vežejo na vohalne receptorje. Med zaporednimi vdihi je lahko krajši ali daljši interval, ko možgani ne dobijo novih olfaktornih informacij, zato Sela in Sobel (2010) predvidevata, da lahko govorimo o t.i. pojavu prezrtja sprememb v vonjih (change anosmia), nesposobnosti spontanega zaznavanja majhnih sprememb v olfaktornem okolju. Pojav prezrtja sprememb (change blindness) je sicer poznan pri vidu, ko včasih prezremo tudi zelo očitne stvari.

Zaradi pomankljivega zaznavanja sprememb in senzorične adaptacije, ko po določenem času vonja ne zaznavamo več, čeprav je še vedno prisoten, dajemo olfaktornim informacijam majhen pomen, naša olfaktorna pozornost pa se še zmanjša.

Vonjev ne zaznavamo spontano in zavestno. Večinoma se sploh ne zavedamo olfaktornega okolja, v katerem se nahajamo, kar pa seveda ne pomeni, da vonji okolice ne vplivajo na nas. Raziskave potrjujejo velik vpliv vonjev okoli nas na čustveno in fiziološko stanje.

Različne raziskave tudi kažejo, da našo pozornost veliko hitreje pritegnejo vonji, ki nam niso všeč, ne glede na to, ali nam res niso všeč, ker smo z njimi imeli slabe izkušnje v preteklosti ali pa so bili pred oz. med poskusom označeni z neko negativno asociacijo.

 

Identifikacija in poimenovanje vonjev

Sposobnost zaznavanja in razlikovanja vonjev večinoma podcenjujemo, sposobnost identifikacije in poimenovanja vonjev pa močno precenjujemo.

Zaznamo lahko res nešteto različnih vonjev, prepoznamo in pravilno poimenujemo pa jih zelo malo. Če ne prepoznamo nekega vonja, je največ kar lahko povemo o njem, ali nam je prijeten ali ne oz. ali predstavlja nekaj užitnega ali neužitnega. Kolikokrat se zgodi, da ne prepoznamo niti vonjev hrane ali predmetov, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno!

Poimenovanje vonjev je zahtevna naloga, če nimamo na voljo prav nobene asociacije ali vsaj približnega opisa, veliko lažje pa jih prepoznamo, če lahko izbiramo med nekaj opisi, od katerih je en pravi. Sposobnost poimenovanja vonjve je povezana tudi s pomanjkanjem ustreznih besed, včasih preprosto ne najdemo primernega opisa in tako kot imamo lahko kakšno besedo, ki se je ne moremo spomniti, “na koncu jezika”, ostanejo imena vonjev “na koncu nosa”.

 

Ko pride voh v konflikt z vidom

Včasih se zgodi, da se informacije, ki jih dobimo prek različnih čutil, ne skladajo. Takrat po pravilu vedno bolj zaupamo vidu kot vohu, kljub temu, da je glavni poudarek informacije na vonju ali aromi (aroma je sinteza vonja in okusa) .

Celo strokovnjaki niso imuni na prevlado vidne informacije nad olfaktorno: ko so študentom enologije obarvali belo vino z rdečo barvo, so mu ti začeli pripisovati deskriptorje za rdeče vino.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi v raziskavi vpliva barve pijače na dojemanje njene arome. Osvežilne pijače različnih okusov so pobarvali v rdečo, oranžno ali zeleno barvo. Prostovoljci, strokovnjaki za arome, ki pa niso poznali namena raziskave, so oranžno obarvanemu češnjevemu soku pripisali pomarančno in breskovo aromo, enaki pijači obarvani v zeleno pa limetino ali limonsko. Celo različno obarvano osvežilno pijačo brez arome je le cca. 40% oseb pravilno prepoznalo, ostali so ji pripisali različne arome, odvisno od asociacij z barvami.

 

Kako nam lahko zgoraj predstavljena dejstva pomagajo pri uporabi eteričnih olj?

Zaznavanje vonjev je pri uporabi eteričnih olj pomembno. Sposobnost prepoznavanja in poimenovanja vonjev se z vajo dokazano izboljšata, zato je vohanje in ustvarjanje lastne knjižnice vonjev v veliko pomoč pri pripravi mešanic za različne namene, prav pa pride tudi pri prepoznavanju in ločevanju kakovostnih dišečih materialov od manj kakovostnih.

Poseben izziv je tudi ustvarjanje svoje lastne knjižnice opisov teh vonjev, saj je dojemanje vonjev subjektivno in so izrazi za isti vonj pri različnih osebah lahko zelo raznoliki. Če se želimo z vonji ukvarjati bolj resno, je kljub subjektivnemu dojemanju vonjev smiselno iskati ustrezne opise v uveljavljeni terminologiji s tega področja.

Zavedati se moramo, da je vohanje veliko bolj kompleksen proces kot bi si najprej mislili. Prepoznavanje olfaktornega okolja ni odvisno le od zunanjih dejavnikov, ampak ima močen vpliv tudi naše notranje stanje, ki modulira dojemanje všečnosti ali nevšečnosti vonjev. Ko se vključi še vpliv pričakovanj, postane študij vohanja in vplivov vonjev na nas še bolj kompleksna in zanimiva zgodba.

 

Kako dobri ste pa vi pri prepoznavanju vonjev? 

 

REFERENCE:
  • de Groot. 2014. I Can See, Hear, and Smell Your Fear: Comparing Olfactory and Audiovisual Media in Fear Communication. Journal of Experimental Psychology 1(2): 825-834.
  • Dubose CN, Cardello AV, Maller O. 1980. Effects of colorants and flavorants on identification, perceived flavor intensity, and hedonic quality of fruit-flavored beverages and cake. Journal of Food Science 45: 1393–1399.
  • Laska M, Seibt A, Weber A. 2000. Microsmatic’ Primates Revisited: Olfactory Sensitivity in the Squirrel Monkey. Chemical Senses 25(1): 47-53.
  • Lubke KT, Pause BM. 2015. Always follow your nose: The functional significance of social chemosignals in human reproduction and survival. Review. Hormones and Behaviour 68: 134-144.
  • Sela L, Sobel N. 2010. Human olfaction: a constant state of change-blindness. Experimental Brain Research 205(1): 13-29.
  • Yeshurun Y, Sobel N. 2010. An odor is not worth a thousand words: from multidimensional odors to unidimensional odor objects. Annual Review of Psychology 61:219-241.
  • Bushdid C, Magnasco MO, Vosshall LB; Keller A. 2014. Humans Can Discriminate More than 1 Trillion Olfactory Stimuli. Science 343 (6177): 1370-1372
    http://science.sciencemag.org/content/343/6177/1370

 

Naslovna fotografija (Pixabay)

Advertisements

Dodaj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.