Cvetoči dišečnik (Calycanthus floridus L.) je prijetno presenečenje, ki sem ga odkrila šele pred nekaj leti. Čeprav sem mimo grma hodila vsaj 5 let, nisem nikoli opazila njegovega vonja, saj se zazna šele v poznih popoldanskih urah. Odkar vem, kako prijetno diši, se ga vedno razveselim, če ga le ujamem med cvetenjem in v pravem delu dneva. Vonj je sladkast, spominja me na mešanico zrelih jabolk in grozdja.

Dišijo vsi deli rastline, najbolj pa vpadljivi rdečerjavi cvetovi. Podatkov o sestavi eteričnega olja cvetov ni veliko, obstaja le ena iranska raziskava iz leta 2014. Glavne komponente so bile 1,8-cineol (33,1%), bornil acetat (14,1%), α-pinen (10,2%), β-pinen (8,6%), elemol (8,2%) in α-terpinil acetat (5,8%) (1).

Skorja vsebuje tudi strihninu podoben alkaloid kalikantin. Čeroki Indijanci naj bi uporabljali ekstrakt floridskega dišečnika kot začimbo in zdravilo pri obolenju ledvic in sečnih poti (2).

Kje najti dišečnik? Edini grm, ki ga poznam, raste pri zgornjem (stranskem) vhodu v ljubljanski botanični vrt in ga je skoraj nemogoče zgrešiti. Mogoče ni odveč še informacija, da cveti vsaj do konca junija.