Šentjanževka je v polnem razcvetu in prepričana sem, da ste jo mnogi že nabrali, jo ravnokar sušite za čaj ali namakate v olivnem olju.

Rastlina je vsestransko uporabna, a kot mnoge zdravilne rastline tudi šentjanževka ni brez stranskih učinkov. Srečamo se z dvema opozoriloma, in sicer, da lahko zmanjša učinkovitost nekaterih zdravil in poveča občutljivost kože na sončno svetlobo (je fototoksična).

Mnenja glede nevarnosti izpostavljanja soncu po uporabi šentjanževke si med tradicionalnimi zeliščarji in fitoterapevti ter v knjigah in na različnih slovenskih spletnih straneh precej nasprotujejo, kar ste zagotovo že opazili. Tudi prebijanje čez znanstvene raziskave je pravi izziv. Zaključki so raznoliki in v največji meri odvisni od tega, ali je bila raziskava narejena na čistih spojinah, izvlečkih, in vitro, in vivo, po zunanji uporabi ali zaužitju!

Nedvomno drži, da je šentjanževka fototoksična, ampak ali so fototoksični tudi njeni izvlečki?

Namen tokratnega bloga je podati odgovor na poleti zelo pogosto vprašanje:

Lahko grem na sonce, če sem se namazal s šentjanževim oljem, ali moram res počakati vsaj 12/24/48 ur?

Kaj je fototoksičnost?

O fototoksični reakciji na koži govorimo, kadar določena snov pod vplivom svetlobe (UV ali vidne) povzroči v celicah poškodbe, ki preko različnih mehanizmov lahko vodijo v njihov propad. Posledice so opazne kot rdečica ali opeklina, pojavijo se otekline, mehurji, koža se lušči, izpostavljeno mesto je pogosto temneje obarvano (hiperpigmentacija), kar lahko vztraja nekaj tednov ali celo več mesecev.

Fototoksične reakcije so akutne in se pojavljajo lokalno na mestu nanosa ali stika s fotoreaktivno snovjo.

Fototoksično reakcijo lahko izzovejo različne snovi, npr. določena zdravila, stik z nekaterimi rastlinami (kot sta orjaški dežen ali navadni jesenček), eterična olja, ki vsebujejo psoralene (furanokumarine) – in seveda hipericin iz šentjanževke.

 

Hipericin

Hipericin je ena ključnih učinkovin šentjanževke ter glavni krivec za njeno fototoksičnost. Spada med antrakinonske derivate, t.i. naftodiantrone.

Koncentracija hipericina v rastlinah je odvisna od mnogih dejavnikov, kot so razvojna faza, del rastline, rastišče, razmere v okolju. Najmanj ga je v listih, več kot v cvetovih pa ga je v cvetnih popkih. Ko rastlino posušimo, vsebnost hipericina hitro upada.

Poleg hipericina v šentjanževki najdemo še druge naftodiantrone, npr. psevdohipericin, ki ga je količinsko veliko več kot hipericina, protohipericin, protopsevdohipericin (slednja sta biosintetska prekurzorja hipericina in psevdohipericina) ter ciklopsevdohipericin. Pri šentjanževki zato govorimo tako o hipericinu (specifični spojini) kot hipericinih, slednji vključujejo vse prej naštete hipericine.

 

Hipericin trenutno velja za najbolj fototoksičo naravno spojino. Rezultati in vitro raziskav potrjujejo visoko fotoreaktivnost čistega (izoliranega) hipericina, vendar kažejo tudi, da je fototoksičnost izvlečkov šentjanževke manjša v primerjavi s čistim hipericinom.

Kakšen je mehanizem fototoksičnosti hipericina? Molekule hipericina pod vplivom sončne svetlobe preidejo v višje energijsko stanje. UV-aktiviran hipericin absorbirano energijo takoj odda molekularnemu (tripletnemu) kisiku (³O2), ki je prisoten v celicah. Ta se pretvori v energijsko bogatejšo obliko – singletni kisik (¹O2), ki je prosti radikal in poškoduje strukture v celici.

Če je hipericina v celicah malo, se poškodbe še lahko popravijo, pri srednji koncentraciji celice preidejo v programirano celično smrt (apoptozo), visoke koncentracije hipericina in s tem prostih radikalov pa vodijo v nekrozo celic.

 

Hipericizem

Občutljivost kože na sončno svetlobo, do katere pride po zaužitju šentjanževke, bogate s hipericinom, ki se preko krvnega obtoka transportira v kožo, je znana kot hipericizem.

Hipericizem je dokumentiran pri ovcah, kozah, konjih in svinjah, ki so med pašo zaužile tudi večje količine šentjanževke. Težave se pojavijo na nepigmentiranih delih kože 3 – 4 ure po izpostavitvi soncu; živali so občutljive na dotike in na spremembe temperature. Šentjanževka je pašnim živalim najbolj nevarna, če zaužijejo svežo v fazi cvetenja, medtem ko mlade ali suhe rastline niso problematične.

 

Hipericizem pri ljudeh

Hipericizem se lahko pojavi tudi pri ljudeh, in sicer pri notranji uporabi  šentjanževkinih pripravkov (npr. pri uporabi standardiziranih izvlečkov za lajšanje depresivnih stanj).

Pri ljudeh je bila najnižja koncentracija, pri kateri so opazili neželene učinke 2,2 mg hipericina na dan. Preobčutljivost se je pojavila po 15 dneh, kar potrjuje, da dolgotrajno uživanje hipericinskih pripravkov lahko poveča občutljivost kože oz. povzroči fototoksične reakcije.

Vendar pa farmakokinetske raziskave kažejo, da pražni nivo hipericina težko presežemo pri običajnih terapevtskih dozah, ker so te 30- do 50-krat nižje od koncentracije, ki bi lahko inducirala fototoksične reakcije. Pacientom, ki jemljejo visoke terapevtske doze izvlečkov, sicer odsvetujejo daljše zadrževanje na soncu, zlasti v tropskem in subtropskem predelu. Občasna notranja uporaba pripravkov iz šentjanževke za večino posameznikov ni problematična.

 

Fototoksičnost ni vedno slaba stvar!

Hipericin se je izkazal kot primeren fotosenzitivni agent in se uporablja pri fotodinamični terapiji (photodynamic therapy – PDT). PDT je primerna za različne dermatološke težave, kot so npr. ekcemi, psoriaza, ne-melanomski rak kože in melanom. Metoda temelji na lokalni ali sistemski administraciji fotosenzitivne snovi, ki mu sledi aktivacija s svetlobo.

Hipericin ima večjo afiniteto do rakavih celic, medtem ko se iz zdravih hitro odstrani. Bolnikom vbrizgajo hipericin in po določenem času, ko se razporedi po tkivu, predel osvetlijo z UVA svetlobo. S tem aktivirajo hipericin, ki v celicah povzroči nastanek prostih radikalov in preko različnih mehanizmov povzroči smrt tumorskih celic.

 

ŠENTJANŽEVO OLJE

Šentjanževo olje (Hyperici Oleum) je tradicionalni pripravek, ki se v Evropi uporablja že stoletja. Navodila za pripravo so preprosta: v sončnem dnevu naberemo cvetoče vršičke šentjanževke, jih damo v steklen kozarec, prelijemo s kakovostnim olivnim oljem, kozarec zapremo in postavimo na sončno mesto. Kozarec večkrat pretresemo, po 3 – 6 tednih (~ 40 dneh), ko se olje rdeče obarva, vsebino precedimo in shranimo na temnem in hladnem mestu.

Sodobni recepti za šentjanževkin macerat so različno prilagojeni, najpogostejša prilagoditev je krajši čas namakanja. Rdeča obarvanost olja se pojavi že po nekaj dneh in ni potrebe po dolgotrajnem izpostavljanju soncu, ker s tem izgubljamo kakovost olja in končnega pripravka. Kljub vsemu pa sonca iz priprave macerata ne smemo izključiti, ker je ključno za izluževanje hipericinov.

 

Ali v šentjanževem olju najdemo fototoksični hipericin?

Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Analiz šentjanževkinih izvlečkov je veliko, večinoma so osredotočene na različne alkoholne izvlečke, obstaja pa tudi kar nekaj analiz oljnih maceratov.

V znanstveni literaturi je že desetletja znano, da v šentjanževem olju ni hipericina, ker se med maceracijo zaradi vpliva sončne svetlobe pretvori v lipofilne derivate (t.i. fotoliza), ki naj bi bili odgovorni za rdečo barvo končnega produkta.

O tem pišeta Meisenbacher in Kovar (1992), ki povzemata ugotovitve dveh doktoratov (iz 1954 in 1987): v enem niso našli hipericinov, v drugem pa avtorju ni uspelo raztopiti hipericina v olju. Tudi v lastni raziskavi na različno pripravljenih izvlečkih sta Meisenbacher in Kovar ugotovila, da hipericina v oljnih izvlečkih ni. Tem ugotovitvam se je pridružilo še nekaj raziskovalcev (npr. Isaachi in sod. 2007; Lyles in sod. 2017).

Obstaja pa raziskava iz Turčije, v katerih so v maceratih našli hipericin. Zakaj takšna nekonsistentnost? Rezultati so odvisni od načina priprave izvlečka in uporabljene analizne metode.

Čeprav se največkrat uporablja spektrofotometrična metoda, je ta zelo nespecifična in ne določa le hipericina, temveč vse hipericine (celokupne hipericine), poleg tega je bil pri starejši različici protokola v rezultat vštet še klorofil, zato daje metoda previsoke koncentracije “hipericina”. Bolj selektivna in zanesljivejša je derivativna spektroskopija, pri kateri je določena vsebnost skupnih hipericinov približno polovico nižja in ustreza podatkom pridobljenim s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC), s katero lahko določimo tudi vsebnost posameznih spojin, vključno s hipericinom, če je prisoten.

Vendar tudi študije, v katerih so uporabili HPLC, niso pokazale hipericina. Razen v že omenjeni turški raziskavi (Orphan in sod. 2013), v kateri so preučevali 21 vzorcev, med njimi tudi tradicionalno pripravljene oljne macerate in ugotovili, da je hipericina med 0.3–6.6 μg/g (oz. 0,00003 – 0,00066%!). Ker so uporabili enako metodo kot italijanski raziskovalci (Isaachi in sod. 2007), ki niso zaznali hipericina, avtorji predvidevajo, da ima vpliv tudi kemotipska raznolikost rastlin z različnih območij.

 

HIPERFORIN

Hiperforin je druga najpomembnejša učinkovina šentjanževke. Je ta prisoten v olju?

Stabilnost hiperforina je zelo omejena. Na svetlobi in višji temperaturi je neobstojen ter hitro oksidira v furohiperforin, zato ga v tradicionalno pripravljenih maceratih ne bi pričakovali. Kljub temu so ga v svežih maceratih že večkrat identificirali, vendar stabilnostne študije kažejo, da se hitro izgublja. Raziskovalci predvidevajo, da ga vsaj za nekaj časa posredno stabilizirajo druge učinkovine šentjanževke in rastlinskega olja, ki absorbirajo UV svetlobo.

Takšni so tudi zaključki raziskave, ki je bila objavljena lani in je zanimiva za nas, ker obravnava vzorce tradicionalno pripravljenega šentjanževega olja na Kosovu, kjer podobno kot pri nas kozarce s šentjanževko postavijo na sonce za 40 dni. Raziskovalci so analizirali sestavo in protimikrobno delovanje tradicionalnih oljnih izvečkov ter jih primerjali z vodnim, metanolnim in dvema standardiziranima komercialnima izvlečkoma. Ugotovili so, da tradicionalni pripravki kljub nestabilni naravi molekul vsebujejo hiperforin. Hipericina v tej študiji v oljnih izvlečkih niso našli, prisoten je bil v metanolnem, vodnem in obeh komercialnih izvlečkih (Lyles in sod., 2017).

 

Je šentjanževo olje fototoksično?

Ne, šentjanževo olje NI FOTOTOKSIČNO in na koži ne bo povzročilo poškodb in opeklin.

0,1 – 1% hipericin, ki so ga nanesli na mišja ušesa, je povzročil le minimalno fototoksičnost (Boiy in sod. 2008). Ko so testirali in vitro vpliv hipericina na keratinocite (HaCaT) in jih osvetljevali, so ugotovili, da je fototoksični efekt hipericina 25-50 % manjši, če je hipericin v kombinaciji s katero drugo učinkovino šentjanževkinih izvlečkov, kot so npr. flavonoidi, klorgenska kislina (Schmitt in sod. 2006).

V šentjanževem olju pa hipericina ni ali je v minimalni koncentraciji (0,00003 – 0,00066%; Orphan in sod. 2013).

Če ste se opekli, vas je pičila žuželka ali ste si odrgnili kožo, vam ni treba čakati na sončni zahod, da boste lahko končno oskrbeli težave na koži, in tudi po tem se vam ni treba še več dni skrivati v hiši! Mogoče pa ni odveč opozoriti, da olje ne ščiti pred močnim sončnim sevanjem, čeprav so ga včasih uporabljali za ta namen in lahko takšna priporočila še vedno občasno zasledimo.

Vrsta pripravka, način uporabe, doza in trajanje uporabe so dejavniki, ki vplivajo na končni izid – želeni ali neželeni. Šentjanževo olje ni isto kot šentjanževkin čaj, standardizirani izvleček ali cela sveža rastlina, pri kateri so najprej opazili fototoksične reakcije pri živalih.

Pri šentjanževki je treba večjo pozornost posvetiti notranji uporabi, še zlasti, če imate občutljivo kožo; pri tem načinu uporabe pa ne smemo pozabiti na stranske učinke, ki so lahko posledica interakcije šentjanževke z nekaterimi zdravili.

PS: Še informacija za vse, ki vas zanima, ali lahko hidrolat šentjanževke, ki ga pridobivajo nekateri destilerji, izzove fototoksično reakcijo: ne more, ker hipericin ni hlapen in ga v hidrolatu ni.

---

OPOZORILO:

Prispevek je informativne narave, namenjen pregledu trditev o nevarnosti uporabe šentjanževega olja na soncu, ne prevzemam pa odgovornosti za posledice bolj ali manj inovativne uporabe šentjanževke, ki bi izhajala iz navedb tega prispevka.

---

 

REFERENCE

Bone, K., & Mills, S. (2013). Principles and Practice of Phytotherapy-E-Book: Modern Herbal Medicine. Elsevier Health Sciences.

Boiy, A., Roelandts, R., Van Den Oord, J., & De Witte, P. A. M. (2008). Photosensitizing activity of hypericin and hypericin acetate after topical application on normal mouse skin. British Journal of Dermatology, 158(2), 360-369.

Ernst, E. (Ed.). (2003). Hypericum: the genus Hypericum. CRC Press.

Heinrich, M., Vikuk, V., Daniels, R., Stintzing, F. C., & Kammerer, D. R. (2017b). Characterization of Hypericum perforatum L.(St. John’s wort) macerates prepared with different fatty oils upon processing and storage. Phytochemistry Letters, 20, 470-480.

Heinrich, M., Daniels, R., Stintzing, F. C., & Kammerer, D. R. (2017a). Comprehensive phytochemical characterization of St. John’s wort (Hypericum perforatum L.) oil macerates obtained by different extraction protocols via analytical tools applicable in routine control. Die Pharmazie-An International Journal of Pharmaceutical Sciences, 72(3), 131-138.

Isacchi, B., Bergonzi, M. C., Carnevali, F., Van der Esch, S. A., Vincieri, F. F., & Bilia, A. R. (2007). Analysis and stability of the constituents of St. John’s wort oils prepared with different methods. Journal of pharmaceutical and biomedical analysis, 45(5), 756-761.

Lyles, J. T., Kim, A., Nelson, K., Bullard-Roberts, A. L., Hajdari, A., Mustafa, B., & Quave, C. L. (2017). The Chemical and Antibacterial Evaluation of St. John’s Wort Oil Macerates Used in Kosovar Traditional Medicine. Frontiers in microbiology, 8, 1639.

Maisenbacher, P., & Kovar, K. A. (1992). Analysis and stability of Hyperici oleum. Planta medica, 58(04), 351-354.

Orhan, I. E., Kartal, M., Gülpinar, A. R., Cos, P., Matheeussen, A., Maes, L., & Tasdemir, D. (2013). Assessment of antimicrobial and antiprotozoal activity of the olive oil macerate samples of Hypericum perforatum and their LC–DAD–MS analyses. Food chemistry, 138(2-3), 870-875.

Orhan, I. E., Kartal, M., Gülpinar, A. R., Yetkin, G., Orlikova, B., Diederich, M., & Tasdemir, D. (2014). Inhibitory effect of St. John׳ s Wort oil macerates on TNFα-induced NF-κB activation and their fatty acid composition. Journal of ethnopharmacology, 155(2), 1086-1092.

Schempp, C. M., Winghofer, B., Lüdtke, R., Simon‐Haarhaus, B., Schöpf, E., & Simon, J. C. (2000). Topical application of St John’s wort (Hypericum perforatum L.) and of its metabolite hyperforin inhibits the allostimulatory capacity of epidermal cells. British Journal of Dermatology, 142(5), 979-984.

Schmitt, L. A., Liu, Y., Murphy, P. A., Petrich, J. W., Dixon, P. M., & Birt, D. F. (2006). Reduction in hypericin-induced phototoxicity by Hypericum perforatum extracts and pure compounds. Journal of Photochemistry and Photobiology B: Biology, 85(2), 118-130.

Vandenbogaerde, A. L., Kamuhabwa, A., Delaey, E., Himpens, B. E., Merlevede, W. J., & de Witte, P. A. (1998). Photocytotoxic effect of pseudohypericin versus hypericin. Journal of Photochemistry and Photobiology B: Biology, 45(2-3), 87-94.

Wölfle, U., Seelinger, G., & Schempp, C. M. (2014). Topical application of St. Johnʼs wort (Hypericum perforatum). Planta medica, 80(02/03), 109-120.